Nagon

Iščem se v tvoji bedi v teh samotnih dneh,
kakor da nikdar ti ne bi verjela v moj uspeh.

Zdaj v tej noči, v temi s svečo iščeš srečo,
zdi se mi, kot da razum bi najedal ti pogum.
V tej nemoči, krepko utrujen, se sprašujem,

je res bolje, da znorim in vse spustim?
Zakaj ti naj ugajam in kaj za to nazaj dobim?

Nagon, nagon … Nagon naj zbriše ti razum tvoj.
Nagon, nagon … Naj ti ubije dvom.

Nič več te ne osrečuje,
nič več noče te bolet’, nimaš več besed.
S težo slutnje na ramenih rad te hočem imet’.

V tvoji zgodbi sedaj živiva brez motiva.
Z mano igraš se slepe miši z odprtimi očmi.
V tej nemoči, krepko utrujen, se sprašujem,

je res najbolje, da ti dovolim,
da se predaš in kloneš, da pustiš mi le spomin.

Nagon, nagon … Nagon naj zbriše ti razum tvoj.
Nagon, nagon … Naj ti ubije dvom.
Nagon, nagon … Nagon, nagon kakor nekdaj.
Nagon, nagon … Rad bi te nazaj.

Včasih pogled meglijo ljubljene oči.